Ste jih kdaj primerjali med seboj?

Obstaja več sistemov lesene gradnje. Mi prisegamo na preizkušen skeletni sistem.

Les velja za najbolj primeren material za oblikovanje bivalnih prostorov. Ekološko gledano je material brez primerjave, dotika se naših čutov in je kot tak najbližji človeku – diha, diši, se spreminja …

Les se skupaj s kamnom in opeko uporablja v konstrukcijske namene že od časov, ko se je človek začel stalno naseljevati in so začela nastajati prva preprosta bivališča. Po krajšem zatonu, ki ga je prinesla industrijska revolucija in z njo uporaba novih, umetnih materialov, je v zadnjem času kot naraven gradbeni material zopet začel pridobivati vidnejšo konstrukcijsko funkcijo. S svojimi dobrimi gradbeno fizikalnimi lastnostmi v marsičem prekaša druge po uporabnosti sorodne materiale. In prav zaradi številnih, vnovič prepoznanih prednosti v primerjavi z drugimi gradbenimi materiali se je ponovno povečal delež lesene gradnje.

V konstrukcijskem smislu ločimo tri osnovne sisteme lesene gradnje:

  • masivna gradnja (najstarejša: iz klad oz. brun; sodobna: iz križno lepljenih plošč (X-Lam, CLT))
  • skeletna gradnja,
  • okvirna (panelna) gradnja.

Med tradicionalne in s tem preizkušene načine lesene gradnje se uvrščajo sistemi z masivno kladno oz. brunasto konstrukcijo ter skeletni sistem s predalčno in stebrno konstrukcijo, medtem ko sta okvirna gradnja in še posebej gradnja iz križno lepljenih plošč sistema z dosti skromnejšo zgodovino.

Klasično masivno gradnjo iz brun (bruno je običajno na dveh straneh obtesano deblo) ali tramov si izberejo redki posamezniki, ki jim je tak način izvedbe blizu. Dosti več ljudi prisega na skeletno gradnjo, najbolj razširjen način lesene gradnje v Sloveniji pa je še vedno okvirni panelni sistem. To je tisti, na katerega ljudje običajno mislijo, ko rečejo 'montažna hiša'.

Ker pri pogovoru s strankami ugotavljamo, da skeletnega in panelnega konstrukcijskega sistema največkrat ne znajo najbolj ustrezno primerjati, navajamo nekaj osnovnih razlik. 

Bistvena razlika med njima je način gradnje: način priprave, izdelave in izvedbe na gradbišču. Pri panelni je večina del izvedena v proizvodnji, medtem ko se pri skeletni gradnji večina del izvaja na gradbišču.

Pri panelnem sistemu gre za konstrukcijo iz panelov - sten. Izdelava je v večji meri prefabricirana, torej poteka v proizvodnji, kjer se ti paneli združujejo v velikopanelne elemente. Paneli že vključujejo leseno konstrukcijo, izolacijo, fasadno izolacijo, obložne plošče, vgrajena so okna, cevni razvodi za elektriko in doze, izdelan je že tudi prvi fasadni omet ... Tako pripravljene elemente dostavijo na gradbišče in jih tam dokončno sestavijo skupaj. Zaradi dolžine prefabriciranih panelov tak sistem gradnje zahteva dostop z vlačilci.

Pri skeletni gradnji tolikšna stopnja prefabrikacije ni možna. Pri nas v proizvodnji na posebni mizi sestavimo stene, ki jih enostransko oploščimo z OSB ploščami. Nadaljnje zapiranje skeleta pa nato izvajamo na gradbišču, s čimer je naročniku omogočen vpogled v večino faz gradnje. Ker na parcelo dostavljamo manjše elemente, transport ne sme biti ovira. Če lahko dostopa hruška za beton, lahko dostopamo tudi mi.

Poleg odgovora na vprašanje, kje se izvajajo posamezni sklopi gradbenih del, je razlika med panelno in skeletno gradnjo tudi sama izvedba konstrukcije. Torej: kaj bi videli, če bi odprli stene do konstrukcijskega lesa?

Pri panelni gradnji je lesen konstrukcijski okvir sestavljen iz prečnikov in nosilcev ter mora biti obdan s ploščami. Te zagotavljajo horizontalno stabilnost objekta. Pri skeletni je drugače: skelet, torej ogrodje, je statično neodvisen. Stoji samostojno, in sicer na račun tega, da sta zasnova in izvedba konstrukcije malo bolj kompleksna. Mi kot tesarski mojstri še vedno prisegamo na uporabo lesenih diagonal in križev ter velikega števila tradicionalnih lesnih zvez. To so počeli že naši predniki in sistem je preizkušen. Zaradi diagonal je v obeh pravokotnih smereh dejanska potresna odpornost in togost take konstrukcije večja. Glavno horizontalno stabilnost skeletne hiše torej zagotavljajo obložne plošče, diagonale (kot ojačitev konstrukcije) pa predstavljajo dodatno varnost. Sile, ki povzročijo horizontalno obtežbo na konstrukcijo, so lahko posledica vetra, potresa, udarcev …

Občutek večje varnosti se pri skeletni gradnji ustvarja tudi zaradi večjega preseka konstrukcijskega lesa.

Nosilna konstrukcija 'montažne hiše' je običajno izdelana iz osnovnih pokončnikov in pasnic dimenzije 6x16 ali 6x14 cm, medtem ko so skeletne hiše največkrat grajene s stebri in nosilci 8x18 cm. Pri nas celo več. Mi za osnovno skeletno konstrukcijo zunanjih sten uporabljamo dolžinsko spojen (KVH) smrekov les dimenzije 8x20 cm. Večjih dimenzij so tudi stropniki, nosilci in konstrukcija notranjih sten. V naš skeletno hišo so torej vgrajene večje količine konstrukcijskega lesa. Močnejša konstrukcija dodatno pripomore k požarni in potresni varnosti ter odpornosti na neurja.

Naša skeletna konstrukcija je izdelana tako, da izraža svojo moč in trajnost.

In ko smo že ravno pri trajnosti … Skeletna gradnja ima dosti bogatejšo tradicijo kot panelna. Velja za drugi najstarejši način lesene gradnje.

Začetki segajo v pozni srednji vek (tehnologija t.i. predalčne konstrukcije), ko so tesarji razvili konstrukcijo, sestavljeno iz lesenih stebrov in nosilcev z diagonalo (zavetrovanje), za polnilo pa so uporabili druge takrat razpoložljive materiale: slamo, blato, opeko ali kamen. Še danes so ohranjena številna stara evropska mestna jedra z več stoletij starimi skeletnimi objekti.

V Sloveniji kot zgodovinski primerek skeletne gradnje radi izpostavljamo dvojni kozolec - toplar. Njegovo bistvo je samonosilna lesena konstrukcija, povezana z lesnimi vezmi.

Pri našem načinu skeletne gradnje se konstrukcijski leseni elementi medsebojno spajajo s številnimi lesnimi zvezami. Tako je izvedena celotna naša konstrukcija (da, tudi medetažna). To v praksi pomeni, da les ne samo nalega na drug kos lesa in je z njim spojen z vijaki, ampak se poleg mehanskega uporabi še tesarski spoj. Vsi ti spoji se na lesu natančno izvedejo med obdelavo na računalniško vodenem CNC stroju. Predhodno pa so definirani že v našem podrobnem delavniškem načrtu.

Ena bistvenih razlik, ki se meri kot udobje in stroški bivanja v hiši, so uporabljeni gradbeni materiali. Izjemnega pomena je namreč s čim obdamo samo leseno konstrukcijo.

Proizvajalci lesenih hiš na trgu ponujajo sisteme z gradnjo iz umetnih, anorganskih in organskih materialov, za les pa vemo, da najbolje 'sobiva' prav z izolacijskimi materiali na osnovi lesa (lesno vlaknene plošče, celulozna izolacija, lesna volna, lesna vlakna…)

Pri našem načinu gradnje skeletnih hiš izhajamo iz difuzijsko odprtega sistema gradnje in iz gradnje z organskimi materiali. To pomeni, da skelet obdamo z naravnimi materiali, ki imajo najboljše toplotne karakteristike in so zelo paroprepustni. Zagotavljajo ustrezen fazni zamik prehoda toplote, ki je še kako pomemba komponenta pri odločanju oz. primerjanju. Ni namreč vseeno, ali se nam hiša poleti segreje v 5 ali 15 urah.

V primerjavi z umetnimi (EPS, XPS) ali anorganskimi (mineralna izolacija: kamena, steklena volna) imajo izolacijski materiali organskega izvora lahko kar 3-krat daljši fazni zamik prehoda toplote. Smiselno je zagotoviti vsaj 12 ur faznega zamika. V kolikor je ta manjši, se bodo prostori poleti preko dneva prekomerno pregrevali.

Ob tem se seveda ne sme spregledati pomena za preprečevanje pregrevanja, ki ga ima senčenje steklenih površin. Arhitektura modernih hiš med drugim namreč prisega tudi na panoramske stene, velike steklene površine, pri katerih je že v fazi načrtovanja obvezno poskrbeti za ustrezno senčenje.

V difuzijsko odprtem sistemu ni potrebe po uporabi parnih zapor. Namesto slednjih se vgrajujejo parne ovire. S tem namenoma omogočimo, da zrak nadzorovano prehaja skozi celotno površino. Ker so v notranjosti stene vgrajeni naravni materiali, omogočimo, da se tudi vlaga, ki preide med konstrukcijo,  porazdeli na večjo površino kot bi se v primeru, če bi uporabili umetne ali anorganske materiale. Le-ti namreč niso sposobni sprejeti vlage tako kot les in materiali na osnovi lesa. Prednost lesa je namreč ravno v tem, da se vlaži in suši. Z vgradnjo parnih ovir in naravnih izolacijskih materialov torej omogočimo, da se del odvečne vlage akumulira v materialih, ki so jo sposobni sprejeti in oddati, pri tem pa bistveno ne spremenijo svojih toplotnih karakteristik.

Se ja pa potrebno zavedati, da ko govorimo o prehajanju vlage, to ne pomeni, da hišo prezračujemo. Veliko ljudi si namreč narobe predstavlja prezračevanje in difuzijsko odprtost. Kjub temu, da se odločite za difuzijsko odprto steno, je torej potrebno hišo prezračiti - ali prisilno ali z odpiranjem oken.

Iz vsega opisanega izhaja, da je pri sami izvedbi in sestavi zunanje stene med sistemoma kar nekaj razlik. Poleg že omenjenih je razlika lahko tudi v (ne)izvedbi inštalacijskega kanala. Obstajajo namreč zunanje stene, ki nimajo predvidene posebne, ločene ravnine oz. prostora za vgradnjo inštalacij in so inštalacije razpeljane kar med konstrukcijo zunanje stene.

Prednost izvedbe ločenega inštalacijskega kanala je, da je na ta način razvod inštalacij mogoč brez posegaja v zrakotesni ovoj hiše oz. povedano drugače: brez njega je težko doseči zrakotesnost. Smisel inštalacijskega kanala je v tem, da se zrakotesna ravnina doseže v sloju pred njim. Pri nas je to OSB plošča z zrakotesno zalepljenimi stiki. Z doseganjem zrakotesnosti preprečimo, da bi v toplotno izolacijo prehajala vodna para v nenadzorovanih količinah.

Dodatna prednost izvedbe ločenega inštalacijskega kanala pa je tudi ta, da so morebitne kasnejše predelave ali prenove inštalacij dosti lažje, predvsem pa brez poseganja v zrakotesni ovoj hiše.

Mi pri gradnji skeletnih hiš izhajamo iz kakovosti bivanja. Zato prisegamo na sistem z vgradnjo kakovostnih naravnih izolacijskih materialov. Slednji omogočajo majhne toplotne izgube, majhno porabo energije (tako za ogrevanje kot za hlajenje) in s tem posledično nižje stroške ter življenje v zdravi mikro klimi.

Stopnja kakovosti bivanja v leseni skeletni hiši je zaradi načina gradnje ter uporabe naravnih, ekoloških izolacijskih materialov zelo visoka.

Kakšno bo bivalno ugodje in kakšni stroški bivanja lahko opredelite s pravim pristopom. Zato je že pri načrtovanju gradnje - ob pomoči projektanta - vsekakor smiselno razmišljati tudi o tem in pametno zasnovati hišo. Največje prihranke pri gradnji namreč lahko dosežete pri projektiranju. Kasneje, pri izvedbi, žal ne.

Ob vsem napisanem nikakor ne smemo zaključiti, ne da bi dodali naslednje: razumemo, da o tem, koliko bo hiša naravna, odloča naročnik.

Tudi ponudniki panelne gradnje vam lahko ponudijo hišo grajeno iz izbranih naravnih materialov, ki zagotavljajo odlično toplotno stabilnost in zaščito pred poletno vročino ter najvišjo raven bivalnega ugodja. So pa ti  "EKO, BIO, NATUR-A" sistemi znotraj njihove ponudbe tudi najdražji. Zato so včasih poimenovani tudi z besedo 'prestiž'.

In na drugi strani: tudi ponudniki skeletnih hiš lahko ponudijo gradnjo iz umetnih materialov, ki zahtevajo vgradnjo parne zapore. V tem primeru govorimo o difuzijsko zaprtem sistemu, kjer se lesena skeletna konstrukcija obda z umetnimi in anorganskimi materiali. Kar pa je nekaj povsem drugega kot difuzijsko odprt sistem, ki izhaja iz gradnje z naravnimi materiali.

NASVET

Glede na sestavo sten se ponudniki lesenih hiš precej razlikujemo med seboj. Potencialni stranki toplo priporočamo, da ustezno in podrobno primerja ponudbe različnih proizvajalcev. Da je pozorna na vgrajene materiale, njihovo debelino, izvedbene detajle ..... Ali kot radi rečemo: da primerja hruške s hruškami in jabolka z jabolki.

 ... v želji, da bo odločitev zares dobro premišljena ...
b7514522-4142-4c6e-a747-cb9e7643db07

Želite ponudbo za vaš projekt?